Po navadi se ne znamo ozreti okoli sebe in uživati v domačem okolju. Prav zato smo letos za letovanje na GZ Maribor poiskali lokacijo, ki je vsem poznana, po drugi strani pa skriva veliko doživetja. Letošnja destinacija je bila na našem lepem Pohorju. V pričakovanju raziskovanja Pohorja se je 35 pionirjev in mladincev GZ Maribor v torek, 25. 6. 2024 zbralo pri Ruški koči na Arhu, kjer so jih pričakali mentorji Boštjan, Tea, David in Primož. Čandrova koča je za en teden postala gasilska.
Ob prihodu smo takoj začutili svežino Pohorja. Prvi vtisi vseh udeležencev so bili nadvse pozitivni. Že na prvem kosilu smo videli, da lačni zagotovo ne bomo. Po kosilu smo se po sobah do konca razpakirali in spoznali nove sostanovalce. “Krajši” pohod je takoj pokazal kondicijsko pripravljenost. Čeprav smo naredili le krajši krog smo ugotovili, da hribov vseeno nismo vajeni. Po večerji smo si ogledali težko pričakovano nogometno tekmo med Slovenijo in Anglijo.
Hladno tiho jutro je zmotila zelo glasna budnica. Kot pravi gasilci smo poskakali iz postelj in se pripravili na uradno otvoritev Tabora gasilske mladine GZ Maribor. Še pred zajtrkom smo slavnostno izobesili gasilsko zastavo, ki je celoten teden krasila Čandrovo kočo. Po zajtrku je sledilo prvo presenečenje. Brez da bi kaj ušpičili, se je na Areh pripeljala Policija. Seveda niso nobenega odpeljali, ampak so nam prišli predstaviti svoje delo. Pridružila sta se nam še dva policijska konja. Skupaj smo uživali celo dopoldne. Po kosilu pa smo se povzpeli na najvišji vrh vzhodnega Pohorja. Povzpeli smo se na 1346m visok Žigartov vrh. Na vrh smo prispeli spočiti in nasmejani, kar je še potrdilo, da smo vsi dobro pripravljeni za velike podvige. (Seveda, če zanemarimo dejstvo, da smo startali na 1250m). Pozno popoldne je sledilo nabiranje ravno primerno dolgih in primerno debelih palic. Zakaj? To je bila skrivnost, ki smo jo čuvali do teme. Po večerji smo pripravili taborni ogenj. Kot pravi gasilci smo poskrbeli tudi za požarno varnost, saj smo kurili na bližnjem travniku. Veliki kamni so nas združili, saj smo ugotovili, da je lažje, če skale nosita dva, kot pa en sam. Trava iz travnika je bila primerno suha, da nam je pomagala zakuriti taborni ogenj. Seveda bi bilo vse skupaj preenostavno, če bi imeli na voljo kaj suhega lesa. Ugotovili smo, da tudi moker les gori. Med pripravo smo se na hitro posladkali z Najino rojstnodnevno torto. Ko smo s skupnimi močmi zakurili taborni ogenj, smo komaj ugotovili, zakaj smo morali nabirati tanke palice. Čeprav ogenj ni bil pretirano močan, je bilo lažje zažgati sladkorno peno, kot pa jo primerno speči. Pa tudi malo zažgana pena je dobra.
Četrtkovo jutro je ponovno zmotila glasna budnica. Ta je napovedala jutranjo telovadbo. Po naužitju svežega zraka in okusnem zajtrku smo dan športno nadaljevali. Organizirali smo turnir v mini golfu. Pionirji so se preizkusili v gasilsko-športnih disciplinah, mladinci pa v disk-golfu. Zraven športnega dela pa smo odigrali tudi turnir v gasilec ne jezi se. Po večerji so si najprej pionirji ogledali film Gremo mi po svoje. Mladinci pa so imeli nočni kino. Ogledali so si Hiša debele mame.
Petkovo dopoldne je bilo ponovno gasilsko obarvano. Obiskala nas je Gasilska brigada Maribor. Prikazali so nam orjaka med gasilskimi vozili – Unimoga GVGP – 2 in ogromno opreme. Prav tako nas je obiskala delegacija GZ Maribor. Po štirih dneh vaje, smo se brez večjih težav znali postaviti po velikosti v dve vrsti zbor. Desetar tabora je poveljniku GZ Maribor predal tudi uradno poročilo tabora. Po kosilu je mladina imela nekaj prostega časa. Vse skupaj z namenom, da bomo pozno popoldne oz. zvečer pripravljeni na nekaj velikega. Ob 16:30 smo se takoj po kratkem, nenačrtovanem nalivu opremili in podali na daljši pohod. Po makadamski cesti smo se odpravili proti slapu Šumik. Po dobrih dveh urah hoje smo prispeli do piknik prostora pri Bajgotu, kjer smo imeli tudi večerjo v naravi. Mladinci so imeli željo po adrenalinu, tako so se odpravili do velikega slapa Šumik. Po krajšem postanku ob slapu smo se vrnili do piknik prostora, kjer so nas že z nestrpnostjo čakali preostali gasilci. Skupaj smo se potem vrnili proti Ruški koči. Čakalo nas je približno 7 km vzpona. Noč se je približevala in noge so postajale utrujene. Ugotovili smo, da niti jamranje ne pride v poštev, zato je kot iz topa izbruhnila pesem: “Mi smo gasilci, ki ne obupamo!” Ta pesem nam je omogočila, da smo uspešno odštevali kilometre in metre do postelje.
Sobotno jutro smo pričeli z nežnejšo budnico. Po zajtrku in raznih igrah je bilo na vrsti še zadnje večje presenečenje. Iz daljave so se zaslišale sirene in opazili smo vozilo GVC-1. Mladini se niti sanjalo ni, kaj nas čaka. Ob opazovanju prikazne vaje, je eno mladinko zalila voda iz ročnika. Ni bilo naključje, kdo je bila izbrana oseba, saj je Ruby praznovala rojstni dan. Čeprav večina najmanjših komaj stala na nogah zaradi pohoda, so starejši raztegnili folijo. Ena ni bila dovolj, zato smo raztegnili še eno. Voda iz cisterne je namočila folijo. Mentorji so z veseljem pokazali najučinkovitejšo tehniko spuščanja po drči. Spuščanje po drči je bila glavna atrakcija celotnega taborjenja.
Želel bi se zahvaliti vsem, ki so gasilski mladini omogočili brezskrbne in nepozabne počitnice. Spodnje fotografije so odsev dogajanj za vse bralce in obujanje spominov za gasilsko mladino. Verjamem, da nas bodo močne vezi, ki smo jih spletli med seboj, povezovale tudi v prihodnje.
Boštjan Lemež, vodja letovanja
