Gasilska zveza Maribor

Sežiganje v naravi

O kurjenju in požiganju v naravnem okolju je bilo že veliko napisanega. Vsako leto se ob spomladanskem čiščenju vrtov in okolice nabere kar velika količina zelenega obreza, odpadne trave, listja in drugih biološko razgradljivih odpadkov, za katere prav ne vemo, kako bi z njimi ravnali. Najpogosteje in najbolj preprosto – jih zakurimo, in sicer kar tam, kjer so nastali. Zmotno celo menimo, da s tem koristimo rodovitnosti tal!

Ob vse bolj zaskrbljujočem onesnaženju ozračja in podnebnih spremembah bi se vendarle že morali zavedati, da tako početje škoduje okolju in predvsem našemu zdravju. Kurjenje lesa in biomase namreč obremenjuje zrak s škodljivimi PM delci in drugimi onesnaževali (benzen, policiklični aromatski ogljikovodiki, ogljikov monoksid,..), ki so za krvožilni sistem in srce posebej nevarni, določeni celo rakotvorni. Sveža biomasa je težje gorljiva, zato sprošča neprimerno več gostega dima, smradu in saj, ki ogrožajo vsa živa bitja.

 

Kaj govori predpisi:

    1. Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju točno določa, kaj je naravno okolje: gozd in drugo gozdno območje, območje na prostem razen vodnih površin (obdelane in neobdelane kmetijske površine), drevoredi, parki in skupine gozdnega drevja. Kurjenje je definirano kot kurjenje nenevarnih materialov znotraj kurišč in požiganje je uničevanje naravnih nenevarnih materialov izven kurišč, kar počnemo najbolj pogosto. Naravni nenevarno materiali so tisti, ki nastajajo v kmetijstvu in gozdarstvu kot so: trava, les in podobno. Pri kurjenju v naravnem okolju je potrebno urediti kurišče, ki je obdano z negorljivim materialom, od zunanjega roba vsaj meter očiščeno vseh gorljivih snovi, mora biti pod nadzorom polnoletne osebe, ogenj se po končanem kurjenju popolnoma pogasi. Uredba tudi prepoveduje požiganje, kurjenje v gozdu in zemljiščih poraslih z gozdnim rastjem ter kurjenje odpadkov. Posebne prepovedi veljajo ob razglasitvi velike požarne ogroženosti, ko je posebej organizirano opazovanje naravnega okolja (gasilci, lovci, lastniki zemljišč, …). Za neupoštevanje določil so zagrožene globe od 1.000 – 6.000 EUR.
    2. Uredba o odpadkih definira biološke odpadke kotbiorazgradljive odpadke z vrtov in parkov, živilske in kuhinjske odpadke iz gospodinjstev ter restavracij in iz gostinske dejavnosti. Ravnanje z njimi ne sme predstavljati tveganja za zdravje in okolje (vode, zrak, tla, rastline in živali), ne smejo povzročati hrupa in vonjav in škodljivih vplivov, predvsem na varovanih območjih in območjih pitne vode. Odpadke je prepovedano puščati v okolju, jih odmetavati in z njimi nenadzorovano ravnati, velja naslednja hierarhija:
      1. preprečevanje odpadkov
      2. priprava za ponovno uporabo
      3. recikliranje
      4. drugi postopki predelave
      5. odstranjevanje

Nadzor nad izvajanjem uredbe izvajajo inšpektorji za okolje, pa tudi za kmetijstvo, globe pa so različne glede na imetnika odpadkov in znašajo od 100 do 30.000 EUR.

  1. Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom določa, da je kuhinjske odpadke prepovedano mešati z drugimi odpadki (komunalnimi), prav tako jih ni dovoljeno rezati, drobiti ali mleti z namenom odvajanja v odpadno vodo in s tem v kanalizacijo, greznice ali neposredno v vode, zeleni vrtni odpad pa mešati s komunalnimi odpadki ali drugimi ločeno zbranimi frakcijami. Kuhinjske odpadke in zeleni obrez lahko kompostiramo za lastno uporabo, če ga pa ne, ga je potrebno prepustiti izvajalcu gospodarske javne službe na način, ki je določen z lokalnimi predpisi. Odpadki se zbirajo ločeno, da se med seboj ne mešajo. Z ločenim zbiranjem bioloških odpadkov, bomo dosegli manjšo količino celokupnih odpadkov, manj bioloških odpadkov pa pomeni tudi manj toplogrednih plinov. 

Nadzor nad ločenim zbiranjem odpadkov in zelenega vrtnega obreza izvajajo občinski inšpektorji, pa tudi inšpektorji za varstvo okolja, tržni in zdravstveni inšpektorji.

 

Kuriti ali ne kuriti, to je sedaj vprašanje….

Ljudje se pogosto obračajo na gasilce pri sežiganju suhe trave, grmičevja in ostalih organskih ostankov v naravi. Tokrat ne bom pisal o povečani ogroženosti za požare v naravi, ki jo itak razglasi URSZR, ker takrat veljajo druga pravila. Celotna uredba je v Uradnem listu RS št.4/2006 z dnem 13.1.2006. Predlagam da jo preberete, predvsem poveljniki in predsedniki PGD. Sem pa našel dober članek na spletni strani in ga podajam v celoti:

 

Sežiganje rastlinskih ostankov v naravi

Sezona požarov v naravi se v zadnjih letih zaradi tople in suhe jeseni in pomladi podaljšuje. Najpogostejši povzročitelj je človek s svojo nepremišljeno dejavnostjo.

Požare zanetijo lastniki zemljišč, ki želijo s kmetijskih površin odstraniti organsko maso zaradi lažjega obdelovanja ali zaradi čiščenja površin v prepričanju, da je to za kmetijsko površino koristno. Mnogi so namreč zmotno prepričani, da s požiganjem trajno uničijo plevel in zemljo pognojijo s pepelom. Takšna oblika spravila organske mase s kmetijske površine je tako z vidika varstva okolja kot z vidika agrotehnike najbolj neprimerna in neutemeljena.

 

Okoljski razlogi

Glavni razlog za prepoved kurjenja je predvsem v tem, da se zaradi požarov v naravi povzroča tudi velika okoljska škoda, da se pri kurjenju širi neprijeten vonj, kar je zelo neprijetno v urbanih okoljih. Posebej skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da se zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, v zrak sproščajo strupeni plini, dim ter saje, ki so po dognanjih strokovnjakov, toksični in karcinogeni! Glej tudi Evropsko direktivo o kakovosti zunanjega zraka!

 

Razlogi z vidika agrotehnike in agrokulture

Praviloma s kurjenjem rastlinskih ostankov povzročamo negativne posledice za tla oziroma rodovitno prst. Pri kurjenju organske mase so tla izpostavljena visoki temperaturi, ki ni značilna za ta pedološki horizont. Visoka temperatura povzroča, da poleg mase, ki jo želimo sežgati, popolnoma propadejo občutljive vrste kmetijskih rastlin, ki bi jih še želeli obdržati. Ogenj in visoke temperature celo stimulirajo razvoj semena nekaterih trdovratnih plevelov, ki se jih bomo s težavo, predvsem pa z višjimi stroški, znebili. Ogenj rastišče s svojim delovanjem tudi zakisa, v kisli frakciji tal pa uspevajo le manj intenzivne rastline in nekateri pleveli. Površina sicer po sežiganju z zakasnitvijo ozeleni, toda botanična sestava vzniklih rastlin bo na takšnih površinah po biološki in krmni vrednosti bistveno slabša! V zgornjem zračnem sloju ornice, torej na površini, kjer sežigamo, je največja količina koristnih mikroorganizmov, ki iz organskih ostankov v procesu humifikacije proizvajajo rastlinam potreben humus. V tem sloju so tudi drobnoživke, ki skrbijo za proizvodnjo in strukturo humusa in strukturo tal. Visoke temperature, ki jih povzroči ogenj, uničijo velik del drobnoživk in humusa v tleh, tla brez humusa pa so praktično nerodovitna!

V zadnjih letih se z linearnim zmanjševanjem staleža živine, zmanjšuje tudi delež humusa v tleh, zato bi morali težiti ravno k temu, da bi čim več organskih ostankov zaorali v zemljo in ne sežigali. S tem ukrepom bi tudi blažili učinke suše! Sežiganje trave oziroma organskih ostankov na njivah in vrtovih pa ni primerno zgolj iz biološkega vidika. Gost, jedek, bel dim moti bližnjo soseščino, kar seveda ni najbolj prijazna gesta.

Požgana tla v nagibu so ob večjem deževju dosti bolj izpostavljena eroziji in nevarnosti plazenja. Delček neprevidnosti in precenjevanje lastnih sposobnosti pa sta lahko razloga, da goreča površina preide na področje, ki ga ne želimo požgati, kar lahko povzroči veliko materialno škodo in ogrozi človeška in živalska življenja. Za vzdrževanje kultivirane krajine so bistveno primernejši postopki z organsko maso, kot so podoravanje, redna košnja, mulčenje ali kompostiranje. (Vir: spletna stran občine Slovenj Gradec)

Naj dodam še prispevek Cirila iz Radovljice, ki na zelo zanimiv način opisuje kako pri njih sežigajo travo v naravi. Pri takšnem postopku tudi zakonsko ni veliko narobe, celo koristno je za učenje gasilcev in iz preventivnega stališča.

V našem društvu že nekaj let vsako pomlad vnaprej pripravimo vajo z naslovom “požar v naravnem okolju”. Ko nas stranka prosi za požarno stražo pri požiganju najprej dopolnimo načrt vaje s konkretnimi podatki o terenu in nato se lotimo kontroliranega požiga. Pri tem ugotavljamo predvsem hitrost širjenja požara glede na nagib terena, glede na vremenske pogoje in seveda tudi glede na vrsto gorljive snovi (majhna trava, velika trava, trsje, grmičevje …). Vsakič tudi ugotavljamo “možni vzrok” požara. Kot vzroke požarov uporabljamo cigaretne ogorke, odprt plamen in podobno. Kontroliran požig trave je najboljši način učenja mladih gasilcev za gašenje požarov v naravi. (Vir: gasilci.org)

Upam, da sem vam malo olajšal odločitev o kurjenju v naravi.

Pripravil: Oskar Neuvirt